Zgodovinski dramski film Jonathana Glazerja ' Območje zanimanja « se konča tako, da Rudolf Höss zagotovi vrnitev v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer nadziral je usmrtitve milijonov . Odloči se, da se vrne na kraj, da bi zagotovil, da bo na tisoče madžarskih Judov dočakalo isti konec. Nacistični častnik pokliče svojo ženo Hedwig Höss, da bi ji povedal novico o njegovi vrnitvi, le da bi ga pričakala z otroki. Po dogodkih, prikazanih v filmu, je Rudolf nadaljeval z neusmiljenim pobijanjem več Judov, vendar ne za dolgo. Njegovo življenje se je končalo prav tam, kjer je nekoč pomoril milijone. Hedwig pa je živela še nekaj desetletij, le da je umrla v temi!
Leta 1944 se je Rudolf vrnil v koncentracijsko taborišče Auschwitz, da bi nadzoroval množično usmrtitev okoli 434.000 madžarskih Judov, ki so jih na kraj prepeljali v 56 dneh. Takrat so krematoriji v taborišču lahko odstranili le okoli 132.000 trupel na mesec. Ostala mrliča so odvrgli v odprte jame in zažgali. Maja in junija istega leta naj bi v taborišču s plinom usmrtili 10.000 Judov, usmrtitev pa je bila znana kot »operacija Höss«. Po mnenju poznavalca holokavsta Michaela Berenbauma je bilo leto 1944 leto, ko je »Auschwitz postal Auschwitz«. Novembra 1944 so Rudolfa premestili v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. V taborišču naj bi nadzoroval usmrtitev več kot 2000 zapornic.
V zadnjih dneh druge svetovne vojne se je Rudolf preoblekel v vrtnarja z imenom »Franz Lang«. Odkril in aretiral ga je Hanns Alexander, lovec na naciste, ki ga je našel s poročnim prstanom, na katerem je bilo napisano njegovo ime. »Med prvim zaslišanjem so me pretepli, da bi pridobili dokaze. Ne vem, kaj je bilo v zapisniku, niti kaj sem povedal, čeprav sem ga podpisal, ker so mi dali alkohol in me tepli z bičem. Bilo je preveč, da bi ga prenesel celo zame,« je Rudolf zapisal v svojih spominih 'Death Dealer: The Memoirs of the SS Commandant at Auschwitz' o svojih britanskih ujetnikih.
Rudolf je nato 15. aprila 1946 pričal pred Mednarodnim vojaškim sodiščem v Nürnbergu. »Auschwitzu sem poveljeval do 1. decembra 1943 in ocenjujem, da je bilo tam s plinom in sežiganjem usmrčenih in iztrebljenih vsaj 2.500.000 žrtev, še najmanj pol milijona pa je umrlo. lakote in bolezni, zaradi česar je skupaj umrlo okoli 3.000.000 ljudi. Ta številka predstavlja približno 70 % ali 80 % vseh oseb, poslanih v Auschwitz kot zapornikov, ostali pa so bili izbrani in uporabljeni za suženjsko delo v industriji koncentracijskih taborišč. […] Samo v Auschwitzu poleti 1944 smo usmrtili okoli 400.000 madžarskih Judov,« se glasi njegova zaprisežena izjava, ki je bila sestavljena v Nürnbergu.
Leta 1946 so Rudolfa predali Poljski, da bi mu sodilo vrhovno državno sodišče. Obsojen je bil na smrt z obešenjem 2. aprila 1947. Naslednji dan je več nekdanjih zapornikov Auschwitza na sodišču vložilo peticijo za njegovo usmrtitev v taborišču, ki mu je poveljeval. 16. aprila 1947 so v Auschwitzu postavili vislice z vrati za zaboj. Odpeljali so ga v celico v »bunkerju«, taboriščni zapor v bloku št. 11, ki je bil znan tudi kot 'smrtni blok'. Njegovo usmrtitev so nato izvedli ob krematoriju nekdanjega koncentracijskega taborišča Auschwitz I. Rudolf je bil pri 45 letih obešen na vislice.
Pred aretacijo Rudolfa je britanska obveščevalna služba izsledila Hedwig Höss in njune otroke v vasi blizu Belsna v Nemčiji. Na koncu so jo ujeli in policisti so jo zasliševali, da bi ugotovili lokacijo njenega moža. Hedwig je vedno odgovarjala, da je Rudolf 'mrtev', kljub številu dni, ko je bila zaslišana. Končno je policistom od nje uspelo pridobiti informacije, ki so jih iskali.
»Takrat smo obvestili gospo Höss, da je tam vlak, da bi njene tri sinove odpeljal v Sibirijo, razen če nam pove, kje je njen mož in njegovih vzdevkov. Če tega ne bi storila, bi imela dve minuti časa, da se poslovi od svojih sinov … pustili smo jo približno 10 minut s papirjem in svinčnikom, da je zapisala podatke, ki smo jih zahtevali. Na srečo je naš blef uspel; podatke je zapisala in njo ter njene sinove so poslali domov,« je o Hedwigi povedal policist, ki je vodil njeno zaslišanje, glede na Laurence Rees, avtor knjige 'Auschwitz: Nova zgodovina'.
Obstaja več poročil, da se je Hedwig ponovno poročila in preselila v Združene države. Vendar pa morda ni res. Po besedah Thomasa Hardinga, ki je napisal 'Hanns in Rudolf', se je preselila v majhno hišo blizu Stuttgarta v Nemčiji, kjer je živela z eno od svojih hčera. Od države ji ni bila dodeljena državna pokojnina ali kakršen koli drug dohodek. Od leta 1960 je redno obiskovala svojo hčerko Brigitte v Washingtonu. Hedwigin zadnji obisk je bil septembra 1989, ko je bila stara 81 let. Čeprav se je nameravala vrniti v Nemčijo, je krhka Hedwig ostala pri hčerki dlje, ker je bilo »premrzlo«.
15. septembra je Hedwig večerjala in se utrujena odpravila spat. Naslednji dan je Brigitte našla svojo mamo mrtvo, ki je umrla v spanju. Hedwig je bila kremirana v lokalnem krematoriju. Ker se je bala, da bi se neonacisti pojavili, da bi se poklonili njeni materi, je Brigitte upravitelju pokopališča dala spremenjeno različico Hedwiginega imena. Pogreb so zamujali zaradi prihoda svojcev iz Nemčije. 3. marca 1990 je bilo krajše bogoslužje na medkonfesionalnem pokopališču, kjer je med Judi pokopana tudi Hedwiga.