Recenzija: In The Mood For Love je verjetno največji romantični film, ki so ga kdajkoli naredili

'In The Mood For Love' ni samo film; je poezija v gibanju. S čudovitimi, očarljivimi podobami in enako izvrstno glasbo, ki prebija dušo, 'In The Mood For Love' pripoveduje zapleteno zgodbo dveh preprostih posameznikov, ujetih skupaj v okoliščinah, ki jih lahko predstavlja tako nepredvidljivo življenje. Dva posameznika, ki gresta skozi strah in vabljivost zaljubljenosti, in ko se enkrat zaljubita, čisto bolečino, da jo pustita nepopolno. 'In the Mood for Love' ima pod površjem toliko ljubezni, da bi lahko bil eden najbolj romantičnih filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih. Redkokdaj ima film, tako podcenjen in zadržan, po ogledu takšen učinek.

Ne smemo pa pozabiti, da 'In The Mood for Love' ne govori o prednostih zaljubljenosti, temveč o posledicah zaljubljenosti, še posebej, če ljubezen ni tisto, kar hočeš doseči, ampak tisto, kar hočeš žrtvovati. Iz tega nastane tudi zanimiva dihotomija dojemanja ljubezni: ali je ljubezen odpovedati se svoji sreči zaradi nekoga (ljubiš), ali je v vztrajnosti, da jo dosežeš? Očitno je odvisno od tega, koga vprašate, čeprav oba lika v filmu 'In The Mood For Love' zagotovo verjameta v prvega.

'In The Mood of Love' je zgodba o Chow Mo-wanu in Su Li-zhen, ki sta soseda in se zbližata zaradi okoliščin, ki jih ustvarita njuna partnerja, ki imata zunajzakonsko razmerje. Počasi pa se med seboj razvijeta naklonjenost in se nato zaljubita, vendar se odločita, da ne bosta sledila stopinjam svojih partnerjev in bosta ljubezen ohranila platonsko. Ker ta dva poskušata ohraniti svetost svojih zakonov, sledi preizkus njune potrpežljivosti in značaja. Čeprav film ne zajema nobenega tragičnega tona, vas pusti v grlu in občutek praznine. In bolj kot karkoli drugega, vas preseneti s čisto močjo svojih podob in pripovedovanja zgodb. Čudovita orkestracija in privlačne podobe se dopolnjujeta na načine, ki sem jih redkokdaj videl.

V filmu je komajda dialogov, v najbolj tihih trenutkih pa dve vodi s pogledi povesta več, kot bi lahko rekli s tisoč izgovorjenimi besedami. Najbolj pametno zabavni trenutki so, ko se voditelji igrajo pretvarjajoče se igre, kjer se oba pretvarjata, da sta nekdo, kar nista; to jima daje tudi priložnosti, da sta drug z drugim bolj odprta, igriva in romantična, kar sta si v resnici prepovedala. Igre jim ponujajo prostor utehe in nekakšno alternativno resničnost ter pobeg iz lastnega bednega življenja.

Obstajajo filmi, ki zahtevajo intenzivno, odprto igro. In potem so tu filmi, kjer od igralcev zahtevate, da ne igrajo, ampak da so. 'In The Mood For Love' je eden od teh filmov. Igralca si zaslužita največje slavje, ker sta podcenjevala svoje vloge. Tony Leung svoj lik upodablja s tako pristno toplino, da ne le z vsem srcem čutiš do njega, ampak razviješ tudi radovedno željo, da bi ga spoznal in spoznal. Enako velja za lik Maggie Chung, ki ni tako pregledna kot Leungova, a žalost in bolečina v njenih očeh, popolna simpatija v njenem glasu pa je tisto, kar te pritegne k njej. Na koncu sta oba nesebična, poštena in resnično dobra človeka, ki sta neizmerno všečna.

Nazadnje, v enem od mojstrskih potez obrazi zadevnih prevaranih zakoncev niso nikoli prikazani. Režiser Wong-Kar-Wai zavestno pusti gledalcem marsikaj, da sklepajo in ugibajo, zaradi česar je izkušnja gledanja še toliko bolj zanimiva. In ker sem si film ogledal več kot pol ducata, lahko mirno rečem: Vsaka izkušnja gledanja je bolj poučna od prejšnje. Okusite, občutite, saj se takšni filmi snemajo enkrat v življenju.

Ocena: 5/5