Ali Monk Ellison temelji na pravem romanopiscu? Je moja pafologija pravi roman Stagga R. Leigha?

Igra Jeffrey Wright, ' Ameriška fikcija « je satira založniškega sveta, kjer pisatelj, ko se poskuša norčevati iz sistema, nehote pridobi od njega in je še naprej zgrožen nad tem, kako se zdi, da nihče ne razume šale. Wright igra Monka Ellisona, romanopisca, ki še ni dosegel literarnega uspeha in mu njegov agent nenehno govori, naj napiše nekaj, kar bo založnikom prodano kot 'dovolj črno'.

Monk noče dovoliti, da bi njegova rasa določala njegovo delo, a ko odkrije, da to zahtevajo založniki in bralci, napiše cel roman kot šalo. In ta šala iz romana mu prinese vse, kar si je kdaj želel. Kar se odvije naprej, je neverjetno, a vendar splošno znana praksa. Način, na katerega film to predstavi občinstvu, se sprašuje, ali se to res zgodi. Ali obstaja pravi avtor, kot je Monk Ellison?

Monk Ellison ima podobnosti z avtorjem Erasure

Monk Ellison v 'American Fiction' je stvaritev Percivala Everetta za njegov roman 'Erasure', ki je navdih za film. Ime glavnega junaka, Thelonious »Monk« Ellison, je kombinacija avtorja Ralpha Ellisona in jazzovskega pianista Theloniousa Monka. Med izmišljenim Monkom in resničnim Ralphom Ellisonom je mogoče najti veliko podobnosti, zlasti v tem, kako sta oba gledala na raso in izražala svoj prezir do stereotipov o temnopoltih izkušnjah tako močno, da to ni dopuščalo prostora za bolj vključujoče zgodbe o njunih raznolikih izkušnjah, ki so širši od splošne percepcije v medijih in knjigah.

Medtem ko je na Everetta gotovo vplival Ralph Ellison, je napisal tudi Monka po svoji podobi. Everettu je ideja, da napiše 'Erasure', prišla iz njegovega lastnega neodobravanja boksarskih zgodb črncev in o njih v določeno sliko, ki so jo večinoma narekovali belci, odgovorni za institucije, kot so založbe in filmske produkcijske hiše. Ni verjel, da bi jih neka rasa morala omejiti na pripovedovanje le določene vrste zgodb, in bil je tudi razočaran, ker ko je on ali kakšen drug temnopolti avtor pisal zgodbe zunaj tega okvira, niso prejeli toliko pozornosti.

Tako kot Monk tudi Everett ni želel pisati samo o suženjstvu ali likih iz okrožja, drogah ali nasilju, ker se to pričakuje od njega kot »črnega pisca«. Potem pa je videl, da imajo založniki raje zgodbe omenjene črnske izkušnje, kar je pomenilo, da njegovo delo zunaj tega kroga sploh ni bilo cenjeno, ne glede na to, kako dobro je bilo napisano. Monk gre skozi isti cikel in na koncu napiše roman, ki ga pojmuje kot satiro oziroma šalo, a se obrne nanj in postane njegovo najuspešnejše delo doslej. Tudi Everettu se je zgodilo nekaj podobnega z 'Erasure', popolno satiro, ki so jo poimenovali njegov prodorni roman in po katerem je najbolj znan.

Avtor je dejal, da se te podobnosti med njim in njegovim protagonistom končajo z idejo o njunih romanih. Vse, kar se zgodi potem, in celo marsikaj, kar se zgodi vmes, je zgolj njegova domišljija. Na primer, Everett ni sprejel psevdonima ali se pretvarjal, da je ubežnik in nekdanji kaznjenec, da bi dal večjo težo prodaji svoje knjige. Za Monka je izmislil alter-ego Stagga R. Leigha, da bi napisal 'Moja pafologija', kar je še ena referenca na zgodbo, ki bi jo šteli kot 'črno izkušnjo'.

Zgodba oziroma mit o Staggerju Leeju govori o incidentu, ki se je zgodil leta 1895, ko je temnopolti Lee ustrelil moškega po imenu Billy Lyons, ko mu je ta pograbil klobuk. Zgodba je bila povedana skozi pesmi (ki so se ponovile v glasovih Jamesa Browna, Ma Raineyja, Elvisa Presleyja in Woodyja Guthrieja, če jih naštejemo le nekatere. Napisane so bile pesmi, romani, disertacije, rapi in muzikali o tem. To je zgodba, ki se je prenašala skozi leta, in Everett, ki si je izposodil ime, doda še eno plast svoji satiri in bistvu, ki ga poskuša izpostaviti. Ob vsem tem v mislih je pošteno reči, da je menih Ellison ne temelji na resnični osebi, ampak je ustvarjen tako, da odraža dogajanje v resničnem svetu.