Anthony Hopkins igra Nicholasa Wintona v filmu 'Eno življenje', ki prikazuje zgodbo o Wintonovih prizadevanjih, da bi rešil ugledne judovske otroke iz Prage, prav takrat, ko bodo nacistične sile zavzele državo. Winton in njegovi prijatelji, od katerih so bili mnogi prostovoljci na Češkoslovaškem že dolgo pred njegovim prihodom, se po svojih najboljših močeh trudijo, da bi ven spravili čim več otrok. Milena Fleischmann je eden tistih otrok, ki jih Winton sreča leta pozneje. Njena zgodba iz resničnega življenja prikazuje vpliv, ki ga je Winton naredila na svet, ko je pomagala rešiti 669 otrok.
Milena Ruth Fleischmann, rojena leta 1929 vodji oglaševanja za medicinsko revijo, je morala pobegniti od doma, ko je grožnja nacistov postala neizbežna. Poleg tega, da so bili Judje, so bili Fleischmanni v težavah tudi zaradi tega, ker je Milenin oče podpiral in pomagal Thomasu Mannu, glasnemu protinacistu, dobiti češko državljanstvo. 9-letno Mileno in njeno 3-letno sestrico Evo sta dali na zadnji vlak, da sta uspešno prispeli iz Prage v Združeno kraljestvo, kjer ju je v Ashton-under-ju prepustila družina Radcliff. Lyne, Tameside.
Njihov novi skrbnik je bil takratni sekretar laburistične stranke Ashton in mestni svetnik Hurst East. Medtem ko je bil takrat tudi njun oče v Veliki Britaniji, je v bolnišnici okreval po hudi bolezni. Sčasoma se je očetu izboljšalo, mama je prišla v Združeno kraljestvo in štiričlanska družina se je ponovno združila. Njun oče se je zaposlil pri Upravi Združenih narodov za nujno pomoč in obnovo (UNRRA), mama pa je začela delati v bolnišnici.
Čeprav je bilo to potovanje, ki je Mileni in njeni sestri spremenilo življenje, so spomini na dogodke ostali zamegljeni. Milena je priznala, da se o vstopu na vlak in poti vmes ne spominja veliko. Takrat si je nekaj stvari zapisala v svoj mali zvezek in le tako se spomni, kako je bilo takrat. V spomin na tisti čas je ohranila tudi tablo s svojim imenom in osebno izkaznico, ki jo je prejela kot vizum. Naslednja stvar, ki se je spomni, je izkrcanje na Nizozemskem, vstop na ladjo za Anglijo ter prejemanje čaja in sendvičev na poti.
Milena, ki je sebe in svojo sestro označila za eno redkih srečnic, je razkrila, da v resnici ni vedela, kako je prišla na vlak ali kdo je odgovoren za to, da ji je rešil življenje, dokler je petdeset let pozneje ni prejela klic Esther Rantzen iz 'Takvo je življenje' .« Tako je izvedela za Nicholasa Wintona in se mu zahvalila za dobro delo. Ko je govorila o siru Nicholasu Wintonu, je dejala, da njegovih prispevkov ne bi smeli nikoli pozabiti, in 'One Life' označila za 'primeren' poklon v njegovo čast, ki bi ga bilo treba uporabiti kot 'močno izobraževalno orodje', ki mladi generaciji pokaže, kako dejanja enega človeka lahko spremeni več življenj. Milena je leta 1975 ponovno odšla v Prago in od takrat je veliko potovala v domovino.
Milena Fleischmann, zdaj Lady Milena Grenfell-Baines, je stara 94 let in živi v Prestonu v Lancashiru. Ker je odraščala v Angliji, se je odločila za poklic pediatrične medicinske sestre in kot varuška varuška kratek čas živela v Franciji, kjer je delala tudi kot tolmačka. Ko se je vrnila v Anglijo, so se njene poti križale s profesorjem Georgeom Grenfell-Bainesom, s katerim se je poročila in z njim imela sina in hčer ter dve pastorki iz prejšnjega zakona. Leta 1978 je njen mož, ki je umrl leta 2003, postal vitez, s čimer je postala gospa Milena.
Lady Milena je leta 2015 prejela častno svobodo mesta Preston, ker je bila »pomembna meščanka«, »čudovita veleposlanica« in »navdih«. To priznanje je prejela za dolgoletno dobrodelno delo ter druge človekoljubne in kulturne prispevke družbi. Bila je predsednica Prestonskih prijateljev Kraljevega liverpoolskega filharmoničnega orkestra, skrbnica dobrodelne organizacije Harris, članica Prestonovega odbora za pobratenje in kot del Prestonskega ceha 2012.
Leta 1999 je od češkega ministrstva za zunanje zadeve prejela nagrado Gratias Agit. Leta 2016 je zaradi prispevka Lady Milene na področju glasbe prejela odlikovanje MBE (članica reda Britanskega imperija). Aktivno je sodelovala tudi pri spodbujanju češko-britanskih kulturnih in družbenih odnosov. Že več kot desetletje je del Izobraževalnega sklada za holokavst in v izobraževalnih ustanovah, kot je Združenje judovskih beguncev, govori o holokavstu. Kadar ni zaposlena z obveznostmi, se rada predaja klasični glasbi in rada preživlja čas s svojimi otroki, pastorkami ter ljubljenimi vnuki in pravnuki.