Ali ste vedeli, da je na plakatu zlonamernega zloga zapisana nova vizija terorja? No, recimo, da nam ta zadnji film Jamesa Wana predstavlja nekaj nenavadnega in celo reši večino pomanjkljivosti filma (več o tem kasneje) pred popolno katastrofo. Samo za to, da priti do nenavadnih trenutkov, je potrebno nekaj potrpljenja. Zadevni trenutki se zgodijo med tretjim dejanjem, ki ga tukaj ne bi želel pokvariti. Vse, kar lahko rečem, je, da so netopirji *** nori, krvavo nasilni in krvavi, da ima Wan očitno dan na terenu, ki zajema čudno zgodbo, ki jo je pripravil s svojo ženo Ingrid Bisu (The Nun 2018 in letošnji 'The Conjuring: The Devil Made Me Do It') in Akela Cooper (TV 'Grimm', 'American Horror Story').
Kar se tiče nenavadnega dela, vam prepuščam, da sami ugotovite. Kar zadeva zaplet, morate o filmu vedeti naslednje: 'Maligna' sledi močno noseči Madison (Annabelle Wallis), ki se mora sprijazniti s svojim nestabilnim in nasilnim možem Derekom (Jake Abel). V preteklosti je že utrpela več splavov, in če to ni dovolj travmatično, njen mož naenkrat postane preveč nasilen, da na koncu z glavo zadene ob steno.
Skratka, njen mož je umorjen in ona se zbudi v bolnišnici. Kmalu začne doživljati vrsto grozljivih vizij z demonsko figuro, ki se imenuje Gabriel. Na koncu bi na zelo grozljiv način ubil svoje izbrane žrtve, Madison pa ima nekako skrivnostno psihično povezavo z Gabrielom. Zapletata dva policijska detektiva, Kekoa Shaw (George Young) in Regina Moss (Michole Briana White), ki bi lahko mislila, da je Madison serijski morilec za vso norostjo. In koga in kaj točno Gabriel dejansko želi od Madison do te mere, da jo uživa v mučenju?
James Wan, ki se je odločil, da ne bo režiral filma 'The Conjuring: The Devil Made To Do It' v korist filma 'Malignant', si vzame čas za postavitev svoje zgodbe. Sprva se počasi premika in moram priznati, da bi skoraj dve urno trajanje filma lahko upočasnilo. Wan celo poskuša popestriti stvari z združevanjem različnih grozljivk, ki segajo od giallo podobnega vizualnega pristopa Daria Argenta (med njimi je tudi 'Suspiria' italijanskega žanra) do nekaj filmskih navdihov telesnih grozot Davida Cronenberga in Briana De Palmina zgodnja grozljivka deluje.
Ljubitelji franšize 'The Conjuring' še vedno vidijo Wanovo običajno torbo zvijač, ko gre za ravnanje z nadnaravnimi elementi, zlasti z okolico, podobno vdoru doma. Film vsebuje tudi vrhunska snemalna dela (na neki točki je kratek, a zanimiv posnetek s stropnega vidika hiše) in tipično navdušujočo partituro Josepha Bishare.
Kolikor cenim, da je Wan ambiciozen pokloniti se nekaterim znanim žanrskim strokovnjakom, je celotna zmešnjava nekoliko zadetek. Njegove pomanjkljivosti bi lahko imele kaj opraviti s tem, da bi Wan celoten scenarij jemal preveč resno. Bolje bi bilo, če bi svojo zgodbo iz vsega srca sprejel na vesel, samozavesten način. Morda kaj podobnega, kako je pokojni Wes Craven v franšizi 'Scream' na ironičen način obrnil sicer narejen do smrti film slasherja.
Film tudi zgreši, ko gre za razvoj likov in vse čustvene takte, ki so potrebni, da se z njimi počutimo vloženi. Nekako škoda, ker Annabelle Wallis, ki se je prej pojavila v filmih 'Annabelle' leta 2014 in 'Annabelle: Creation' leta 2017, pravzaprav dostojno opravlja vlogo vse bolj paranoične Madison. Je pa precej napisana kot površinski lik, enako pa velja tudi za ostale njene soigralce, vključno z Maddie Hasson, ki igra svojo plavolasko sestro Sydney Lake, pa tudi Georgea Younga in Michole Briano White. Zdi se, da je Ingrid Bisu, ki nastopa v stranski vlogi kot čudaški forenzični častnik, bolj v skladu s pripovedovanjem v filmu.
Nazaj na tretje dejanje, tu Wan resnično najbolj sije in je med edinimi razlogi, zaradi katerih sem bil zasvojen do konca. Drugod se ne izogiba izvajanju grafičnega nasilja in grozljivk na celotnem zaslonu. Predstavitev črnega ogrinjala Gabriela je eden od Wanovih najbolj nepozabnih antagonistov grozljivk, ki so jih kdaj ustvarili od filma Jigsaw Killer v filmu 'Saw' leta 2004, ki je takrat neznanega avstralskega režiserja spremenil v domače ime.
Ocena: 3/5